Zgodovina kluba

Letalski začetki v Šaleški dolini

Zanimanje za letalstvo v Šaleški dolini sega v leto 1927, ko je v Metlečah pri Šoštanju pristalo italijansko motorno letalo. V tistem času je bil pristanek letala poseben dogodek, katerega se zelo dobro spominjajo predvsem kasnejši intuziasti letalskega športa v Šoštanju. Drugo letalo je priletelo v Šoštanj leta 1930 in je pristalo pod Marovško graščino v bližini sedanjega letališča. To letalo je bilo Comper Swift, last industijalca Bata. Graditelja prvega modela jadralnega letala, leta 1937, sta bila Maks Medved in Valter Muhovec. Jadralno letalo sta gradila po skici, brez ustreznega materiala in orodja. Pri prvem poskusnem letu se je jadralno letalo popolnoma uničilo. Po prvem neuspelem poskusu gradnje in letenja so leta 1938 poiskali strokovno pomoč. K sodelovanju so povabili Žarka Majcna, kateri je bil aktivni letalec v Aeroklubu Maribor. Odločili so se, da ustanovijo svojo jadralno letalsko skupino. O namenu so obvestili tudi pristojni oblastni odbor Kraljevega aerokluba "NAŠA KRILA" v Mariboru. Ustanovni zbor je bil 19. februarja 1939 leta, na keterem so izvolili Valterja Muhovca za predsednika odbora. Leta 1939 so pod strokovnim vodstvom Žarka Majcna in po načrtih začeli graditi jadralno letalo Zőgling. Člani skupine so poleg gradnje letala redno prirejali sestanke in predavanja o teoriji letenja. Zgradili so si tudi "simulator" letenja, na katerem so spoznavali osnove krmarjanja letala. Po sedem mesečnem obstoju jadralne skupine je bilo letalo dograjeno. Za gradnjo letala so porabili 1500 delovnih ur. Prvi poskusni let je opravil Žarko Majcen v nedeljo 24. septembra 1939 v Lajšah, na območju sedanjega letališča. Let je bil opravljen iz smeri gostišča Janez proti sedanji lokaciji letališkega hangarja. Slovesnost po prvem poletu so sklenili še z nekaj manjšimi "poleti". Po uspešnem poskusnem letu so organizirali začetni jadralni tečaj. Ker leti v Lajšah niso omogočali opravljanja "A" izpita, so nadaljevali z letenje v Lokovici blizu kmetov Zapušek in Suša. Do 22. novembra 1939, ko so prenehali z letenjem, je bilo osvojenih nekaj "A" izpitov oziroma diplom. 3. februarja 1940 so takratne oblasti z razsodbo prepovedale delovanje društva. Kako so domačini in letalski intuzijasti spremljali in doživljali prve dogajanje je opisano v članku časopisa iz leta 1939.

Naša "Bolha" je poletela!

Ko se je v februarju ustanovila naša skupina, so najbrž mnogi podvomili v uspeh njenega dela in njenega daljšega obstoja. Od papirnatega načrta do letala je dolga pot, zlasti še, če skupina nima dovoljnih sredstev, orodja in delavnice. Vse te dvome pa sta razpršila vztrajnost in volja stanoviteljev; zavedali so se, da je treba prijeti resno za delo in zavihati rokave. Tako se je tudi zgodilo. Danes ima skupina poleg papirnatega načrta tudi svoje prvo letalo. Slovesen krst in prvi let dne 24.septembra 1939 sta množici prisotnih dokazala, da je naša jadralna skupina resna in upoštevanja vredna organizacija. Lepo je bilo gledati, ko se je letalo dvignilo na 70 m visoko in rezalo zrak, lepo je bilo, ko so ga ob pristanku obkrožile množice ljudi in ga z zanimanjem gledovale. Brezdvomno so morali gledalci ugotoviti, da jadralni šport ni šport v golem pomenu besede podoben n.pr. nogometu, ampak da je združen z veliko stvarjo z delom. Letalo, s katerim bodo naši jadralni letalci letali, je bilo treba zgraditi od prvega do zadnjega kosa lesa. Jadralci so morali biti tudi mizarji , strugarji, lesorezi itd. Javnost, ki vedno s predsodki presoja delo mladine, je tokrat gotovo morala izreči skupini pozitivno sodbo in oceno. V delavnici že ležita dva nova papirnata načrta za dve novi letali. Spet se bo oglašal ropot žage, sekire, kladiva. Kosi lesa bodo dobivali oblike, nastajalo bo letalo. Nastopajoča jesen in zima bosta prenesli delo skupine iz proste narave v delavnico. Ta naj nas spet združi, postane naj kovalo naše skupnosti, kulturna šola, v kateri bomo s svobodnim razumom sledili današnjemu velikemu času, ga prav razumevali in se ob njem vzgajali. Vse naše delo naj temelji na iskrenem medsebojnem tovarištvu in volji do dela. Stenčas pa naj bo verno zrcalo naših hotenj in teženj. Ponovna oživitev jadralne skupine se je pričela ob koncu leta 1940. 11. decembra 1940 so vstrajni člani predhodne skupine sklicali občni zbor krajevnega aerokluba Šoštanj v katerega sta bila vključena kraja Topolšica in Velenje. V okviru aerokluba so ustanovili tudi modelarski odsek. Predsednik odbora krajevnega aerokluba Šoštanj je bil dr. Stane Medic, podpredsednik pa Srečko Robinščak.

Nove načrte pa je prekinila vojna, s tem pa je zamrla tudi letalska dejavnost v Šoštanju.

Razvoj letalske dejavnosti po drugi svetovni vojni...

Novejše aktivnosti so se začele v obdobju meseca maja 1961.

Ustanovni občni zbor je bil 24.11.1971.

Prvi upravni odbor so sestavljali: Peter ROBIDA, Tone KOVAČIČ, Pavle ŠIFER, Milan VALENČAK, Bogdan MENIH, Tone JURŠNIK, Borut JENKO in Rudi HUDOURNIK.

Prvi predsednik kluba je bil g. Peter ROBIDA, podpredsednik kluba pa g. Tone KOVAČIČ.

Klub se uradno registrira januarja 1972 s sedežem v Lajšah, z letali: Kurir, Aero3, Trener, Blanik L-13 in Cirrus 17.

V letu 1972 je bilo v klubu že 71 članov.

Prvi upravnik kluba je bil g. Vladimir KOČEVAR. Prvi srebrni C prelet v klubu je opravil Jože OCEPEK, 24. marca 1974 na preletu: Celje - Ljubljana z jadralnim letalom Blanik L-13. Uradni prevzem hangarja je bil 14. decembra 1974, prevzem in otvoritev letalske steze pa v oktobru 1980.

Aero 3

KURIR

TRENER na pristanku na letališču Šoštanj

Na štartu leta 1977:
Vlado, Tone, Miran, Danilo, Jože, Franc, Vilko in ostali.

Začetno šolanje na jadralnem letalu LIBIS-17

Letalski miting leta 1973

Gradnja hangarja; leto 1973

Hangar, leta 1973

Letališče Šoštanj (Lajše) iz zraka leta 1972, pred pričetki gradbenih del.

 Začetek gradnje betonske VPS steze.

Internatno šolanje pilotov v Ptuju:
 Branimir GLINŠEK, Danilo JEZERNIK, Franc VOLK

Klub in letališče danes...

Danes je Aeroklub Gorenje lahko ponosen na prizadevnost in potrpežljivost letalskih zanesenjakov v preteklosti, v ne tako dolgi zgodovini. Brez njih danes ne bi imeli urejenega kluba, urejenega letališča. Smo namreč redkih klubov v Sloveniji, kateri smo ponosni 100 % lastniki celotnega letališča, objektov in letal. Imamo urejene prostore, hangar in spremljevalne objekte, samostojno črpalko za gorivo za lastno oskrbo, asfaltirano VPS stezo dolžine 750m s podaljškom travnatnega dela v dolžini 150m. Na letališču je tudi urejen letalski servis za generalno letalstvo in seveda manjši gostinski objekt. Za vse to se imamo zahvaliti vztrajnosti in prizadevanju naših predhodnikov in seveda širše skupnosti.V klubu danes leti in deluje okrog aktivnih 55 članov. Imamo dve sekciji; jadralno in motorno. Tako je v klubu trenutno 41 jadralnih pilotov in okrog 28 motornih pilotov. Veliko pilotov članov je aktivnih v obeh letalskih sekcijah.

Letališče danes; pogled na hangar in ploščad.